Tehnologija kelacije in učinkovitost mikrohranil v alkalnih tleh
Pri formulaciji vodotopnih gnojil z mikrohranili kemična oblika kovinskega iona narekuje njegovo biološko uporabnost, zlasti v (alkalnih) tleh z visokim pH. Preproste anorganske soli, kot je železov sulfat, pogosto oksidirajo in se oborijo kot netopen železov hidroksid, ko pH tal preseže 7,0. Da bi preprečili to, visoko{2}}zmogljive formulacije uporabljajo kelate, kot so EDTA, DTPA ali EDDHA. Ti organski ligandi se ovijejo okoli kovinskega iona in preprečijo, da bi reagiral z anioni zemlje, hkrati pa ostanejo na voljo za privzem korenin. Ta mehanizem je ključnega pomena za vodotopno železovo gnojilo, saj je železo najbolj{5}}mikrohranilo, ki omejuje pridelek v apnenčastih tleh in neposredno vpliva na transportno verigo elektronov pri fotosintezi.
Posebne pomanjkljivosti zahtevajo ciljno usmerjene posege. Vodotopno cinkovo gnojilo je bistveno v zgodnji vegetativni fazi, ker cink deluje kot ko-kofaktor za sintezo triptofana, predhodnika rastnega hormona avksina (IAA). Brez ustreznega cinka je raztezanje internodijev zakrnelo. Podobno je za odpravljanje železove kloroze potrebno posebno vodotopno železo za rastline, ki se pogosto uporablja s pršilom po listih, da se izogne fiksaciji v tleh. Za celovito upravljanje pridelka pridelovalci pogosto uporabljajo vodotopna gnojila z mešanico mikrohranil. Te pred-zmešane formule zagotavljajo, da razmerje med železom, cinkom, manganom in bakrom sledi zakonu minimuma, kar preprečuje "skrito lakoto", kjer pomanjkanje enega elementa v sledovih omejuje učinkovitost celotnega programa NPK.
